Gospod z vami!

 

Življenjske misli
Prošnja
01.12.2012 11:58:48

Nič kaj prijetno ni nadlegovati, kot tudi ni nič kaj prijetno neprestano
prositi Gospoda. Ko je naša molitev navidez neuslišana, si predstavljamo, da je
Bog malo naglušen in doživljamo nelagodnost človeka, ki stoji pred vrati v
upanju, da se bo tisti notri zganil in odprl vrata. Bolj ko mineva čas, bolj
izgubljamo zaupanje v Boga.

Jezus pa nam ponavlja: ne nehaj prositi, ker je že prošnja sama milost, že
prošnja te naredi za sina, že prošnja je uslišanje; če ne zanemariš te molitve,
četudi materialne, uboge, ponavljajoče, boš na skrivnosten način postal sin in
boš prejel tudi kruh za hrano drugih, čeprav si utrujen, izsušen, ubog.

Ne gre za neko lahko, mirno, veselo molitev, ki hrani, ampak za
\"iztrpljeno\" molitev. In vendar nam Bog ravno po taki molitvi daje
pravi kruh, to je zavest o našem sinovstvu, dar življenja v predanosti Očetu z
gotovostjo, da nas ne bo nikoli pustil samih.

Kar samo od sebe se torej zastavi vprašanje: Kako to, da Bog potrebuje našo
vztrajnost? Kaj ne ve, kaj potrebujemo, prej kot mi?

V resnici pa se mi sami, ko vztrajno molimo, tudi očišÄujemo, in ko gremo prek
ponižnega priznavanja, da ne znamo moliti, postajamo sinovi.