NiÄ kaj prijetno ni nadlegovati, kot tudi ni niÄ kaj prijetno neprestano
prositi Gospoda. Ko je naša molitev navidez neuslišana, si predstavljamo, da je
Bog malo naglušen in doživljamo nelagodnost Äloveka, ki stoji pred vrati v
upanju, da se bo tisti notri zganil in odprl vrata. Bolj ko mineva Äas, bolj
izgubljamo zaupanje v Boga.
Jezus pa nam ponavlja: ne nehaj prositi, ker je že prošnja sama milost, že
prošnja te naredi za sina, že prošnja je uslišanje; Äe ne zanemariš te molitve,
Äetudi materialne, uboge, ponavljajoÄe, boš na skrivnosten naÄin postal sin in
boš prejel tudi kruh za hrano drugih, Äeprav si utrujen, izsušen, ubog.
Ne gre za neko lahko, mirno, veselo molitev, ki hrani, ampak za
\"iztrpljeno\" molitev. In vendar nam Bog ravno po taki molitvi daje
pravi kruh, to je zavest o našem sinovstvu, dar življenja v predanosti OÄetu z
gotovostjo, da nas ne bo nikoli pustil samih.
Kar samo od sebe se torej zastavi vprašanje: Kako to, da Bog potrebuje našo
vztrajnost? Kaj ne ve, kaj potrebujemo, prej kot mi?
V resnici pa se mi sami, ko vztrajno molimo, tudi oÄišÄujemo, in ko gremo prek
ponižnega priznavanja, da ne znamo moliti, postajamo sinovi.