\"Duhovno razločevanje\" je v Svetem pismu in kršÄanskem
izročilu dokaj znana beseda. Je napor, da bi med tolikimi različnimi človeškimi
držami ocenili, razločili, razbrali, katere izhajajo iz notranjega vzgiba
Svetega Duha in katere ne.

Vse, kar se zgodi v Cerkvi pristnega, prihaja iz poslušanja Duha. Za vsako
pristno cerkveno dejanje se lahko ponovi refren, ki se pojavlja v sedmih pismih
cerkvam, zbranih v prvih poglavjih Razodetja: \"Kdor more slišati, naj
prisluhne, kaj govori Duh Cerkvam.\" Obstaja pa več različnih vrst poslušanja.
Včasih je poslušanje \"prepoznavanje\", kadar je v tem, da vidimo,
sprejmemo in oznanimo temeljne kršÄanske resničnosti, ki sestavljajo samo
bistvo cerkvenega življenja; to je drža poslušanja vpričo Besede, evharistije,
skupnosti, pastirske službe. V teh primerih poslušanje pomeni prepoznavanje
glasu pastirja, kakor pravi Janez.

V drugih primerih pa si poslušanje bolj specifično privzame podobo
\"razločevanja\". Tukaj neposredni predmet ni več preprosto neka
božanska resničnost, ki bi jo bilo treba prepoznati kot normativno za svoje
življenje, ampak se sprašujemo o nekem človeškem ravnanju, o nekem zgodovinskem
pojavu, o neki skupnostni opredelitvo, če, kako, do kod, pod kakšnimi pogoji in
s kakšnimi posledicami se udejanjajo v zgodovini večne vrednote, ki jih je
Kristus zaupal Cerkvi.