Poslanstvo vernih ni v tem, da bi imeli povsod glavne vloge, ampak v
tem, da pričujejo. To pa od vernikov zahteva pogumno odločanje in neutrudno
dejavnost, vendar ne zato, da bi sebe dali vsem na oči, temveč zato, da bi
postali Jezusovi služabniki. Luka nam pripoveduje priliko o služabnikih, ki
morajo po celodnevnem delu na polju brez slehernega postanka zvečer gospodarju
takoj pripraviti še večerjo. In vrh vsega se od njih pričakuje, da se bodo
imeli za \"nekoristne služabnike\". Po eni strani je količina dela, ki
ga je treba opraviti, že kar gromozanska; po drugi pa je odvzeta vsaka možnost
za prijetno potešenost zaradi plodnosti služenja.

Vse to da misliti na gospodarjevo trdosrčnost. V resnici pa prav priznanje
nekoristnosti služenja omogoči služabnikom, da spremenijo miselnost in vstopijo
v novo, duhovno razsežnost, kjer ne šteje toliko točno in popolno izvrševanje
dela (\"pravičnost pismoukov in farizejev\", o kateri govori Matej, da
se v praksi izkaže brez ljubezni), ampak odnos ljubezni, hvaležnosti,
ponižnosti, domačnosti z gospodarjem.

Ta iz gospodarja postane oče, služabniki pa postanejo sinovi, ki se zavedajo,
da vse, kar delajo, ni nič v primerjavi z neskončno ljubeznijo, ki so jo
prejeli. Torej nadaljujejo z delom, s služenjem, vendar si pri tem ne
domišljajo, da delajo kaj pomembnega in odločilnega, ampak želijo predvsem
pristno izraziti svojo hvaležnost in hočejo deliti ljubeznivo skrb z odsotnim
gospodarjem. Ta skrb pa ne pozna meja; tudi ljubezen služabnikov, ki so postali
sinovi, se nikoli ne izpoje; in živahna razgibanost, ki je lastna ljubezni, se
nikoli ne utrudi.