VÄasih se nam lahko porodi dvom, Äeš da ni primerno slaviti in hvaliti
Boga, medtem ko ljudje trpijo, so ubogi, brez dela, medtem ko so na svetu vojne
in nasilje. Na neki naÄin se bojimo, da bi to slavljenje Boga pomenilo, kakor
da si vleÄemo klobuk Äez oÄi. Vendar pa mislim, da bi morali biti bolj pogumni.
ÄŒe bomo zaÄeli gledati svet z božjimi oÄmi in ga potem hvaliti za vse, kar
stori dobrega, bomo bolj sposobni loÄevati dobro od zlega in vstopiti v
trpjenje Äloveštva.
Smisel slavljenja Boga je najprej realizem: je zrenje sveta kot kraja dobrote,
usmiljenja, božje ljubezni, Kristusove ljubezni do Äloveka, ubogega, bolnika,
trpeÄega, do mene, tebe, do vse Cerkve.
Nujno se je torej treba nauÄiti razbirati iz lastnega izkustva resniÄne razloge
za slavljenje Boga. In zares jih je veliko! VÄasih se nam zdijo božji darovi
kar nekako samoumevni in se jim ne Äudimo. Dejstvo, da smo danes tu skupaj, da
smo vse do tega trenutka ohranili vero, da smo vztrajali v poklicanosti, vse to
so neizmerni darovi. V svojem dnevu in v svojem življenju bi se morali navaditi
razbirati razliÄne okolišÄine tako, da se vse spremeni v slavljenje.
Marija poje v magnifikatu neizmerno hvalo, ki prevzema vse vesoljstvo. To bi
lahko rekli; toda kaj je Marija v bistvu videla? Nekaj minut je gledala angela,
a niti tega ne vemo dobro, kako ga je videla. Od Elizabete je slišala prijazno
besedo in to je vse. Dva drobna dogodka, iz katerih je razbrala - na osnovi
poznavanja Boga - vseobsegajoÄi naÄrt. To pomeni, da za slavljenje Boga ni
potrebno veliko. Dovolj je, da znamo gledati dogodek, v katerem se nam razodeva
Bog, kajti od tega se lahko povzpnemo do VsemogoÄnega, do Boga, ki je njegovo
ime sveto, Äigar usmiljenje ostaja iz roda v rod.
Dovolj je torej, Äe se osredotoÄimo na droben doživljaj, da nam uspe potem od
tam doumeti še tolikere druge.