Znova si moramo pridobiti razsežnost srečanja. Srečanje z ljudstvi druge
kulture, katerih miselnost je globoko drugačna in so spričo življenja in
njegovih obratov navajeni drugačnih drž, kot so naše, se ne zgodi samo na ravni
tehnologije niti zgolj v skupnem delovanju, pa naj bo to še tako bratsko;
pristno in nadvse resnično srečanje se marveč zgodi v globinah, pri koreninah
osebe, v tem, kar ta je, in ne samo v tem, kar stori ali proizvaja.

Pozorno in potrpežljivo poslušanje drugih kultur, sposobnost zaznati možnosti
za skupno pot, včasih nevsiljivo stopiti vštric po poti, vse to so božji
darovi, ki jih lahko najdemo samo, če išÄemo bistveno. Kakor Gospod Jezus, ki
se je ob zori samotno vzpenjal na vrhove gora, zna tudi predani človek najti
potreben prostor za to razsežnost; ta nam omogoča dojeti navzočnost njega, ki
ni nikoli odsoten od tistega, kar resnično živi, in obenem ničevost stvari, ki
se odvračajo od božjega načrta; to je gibanje in napetost med vestjo in
navzočnostjo.