Duh deluje s tem, da nas globoko uvaja v velikonočno skrivnost, v
skrivnost križa, ki je za ljudi norost in pohujšanje, obenem pa modrost in moč
pri Bogu. Duh ne ustvarja umetnega zunanjega sozvočja, ki bi imelo nekakšen
pečata prostovoljstva (je pač nujen, sad njegovih dejanj je neprimerno bolj
učinkovit), ampak postavlja trdne temelje spreobrnjenja k skrivnosti križa.

Duh podpira sodelovanje in edinost znotraj skupnosti, in to prek ponižnosti
tistega, ki ve, da ima samo dar (tukaj nam pomaga že ime karizma, ki pomeni
zastonjski dar), ki je podrejen skupni koristi.

Delovanje Duha doseže vrhunec v ljubezni, ki ni človeški načrt, ampak
razdajanje s potrpežljivostjo, razpoložljivost, hesed, ljubezniva nežnost, ki
je lastna Bogu in zgodovinskemu Kristusu.

Zanimivo bi bilo preučiti sezname opredelitev ljubezni in se vprašati, kateri
svetopisemski vzorci in kateri kristološki sklici so vključeni v to izbiranje
besed.