Sprašujemo se, kaj je upanje. Pustimo, naj nam pomaga sveti Pavel in
začnimo takole: To, kar vidimo, ni predmet upanja; to torej ni upanje. Ni, na
primer, upanje že neki optimizem, ki nas pripravi do izjave: Življenje mi niti
ne gre tako slabo, nekako se znajdem, na koncu se mi vedno izide. To je
kvečjemu ocena ugodne situacije, ki nam jo je Gospod naklonil.

Zakaj sveti Pavel trdi, da upanje raste v minljivosti, to je tam, kjer ni
smisla, kjer je pušÄava, kjer je svet, ki ve, da je obsojen na smrt. Upanje ni
zapiranje oči spričo neizogibnega konca, ko naj bi se zadovoljili z nekimi
drobtinicami; ni v tem, da ne bi hoteli videti dogajanja, ki vodi v propadanje,
zraven pa bi si mislili, da gre meni v bistvu še kar dobro.

Upanje je, še vedno po Pavlovih besedah, pričakovanje razodetja božjih sinov,
pričakovanje prihodnje slave. Predvsem pa je obračanje oči k tistemu življenju,
ki nam prihaja od Kristusa, ki je onstran in nad vsem, kar nas vara in nam
uhaja iz rok.

Če tako razumemo, je upanje zastonjski božji dar, je sprejetje takega daru, je
gledanje v prihodnost tudi sredi morja teme. Ni torej odvisno od zunanjih,
ugodnih ali manj ugodnih okolišÄin. Odvisno je od tega, če znamo dvigniti
pogled navzgor k slavi, ki obdaja Kristusa in nas v njem.

Upanje pomeni, da uperimo pogled v vstalega Kristusa, ki je onstran vsakega
razpadanja in umrljivosti.

Nadalje je upanje tudi to, da imamo odprte oči, da bi videli, koliko in kdaj že
v tem trenutku moč, ki je nad zgodovino, deluje v njej in jo priteguje k sebi.

Kadar tako upanje je, postajamo sposobni gledati okrog sebe in videti znamenja
vstalega Kristusa sredi med nami.