Dej vere je temeljni dej vsakega verujočega. Po tem deju postajamo
verniki in tako se vzpostavlja vse naše kršÄansko življenje. Ta dej je razumen
v svojih predpostavkah, vendar pa ni zgolj sklepanje iz predpostavk, ni samo
logična izpeljava.

Predpostavke lahko preverimo, jih preudarjamo v njihovem rastočem številu,
vendar pa iznenada preskoči iskra daru Duha, preskoči iskra človekovega
zaupanja božjemu Duhu in porodi se krik, beseda, izrečena s predanostjo:
\"Gospod je!\" To ni preprosto izrekanje neke besede, ampak je
razravnoteženje osebe. Oseba stopi iz sebe in se zaupa v objem drugega, ki ga
je prepoznala.

ÄŒlovek, ki zna tako stopiti iz sebe, se tako silovito predati in navdušiti,
tega ne stori zaradi privida, izdelka svoje domišljije, ampak zaradi osebe
Boga, ki ga vabi in vleče k sebi z nežnostjo in svojo navzočnostjo. To je dar
vere, korenina vsake molitve, vsake kateheze, vsakega apostolata, vsake
pastorale, vsakega pričevanja.

Ko govorimo, da hočemo biti pričevalci, verodostojni pričevalci, moramo
pomisliti, da je korenina tisti krik, ki se dviga iz srca: \"Gospod
je!\"