Vrstico iz Prve Mojzesove
knjige: \"Napolnita zemljo; podvrzita si jo in gospodujta nad ribami morja
in nad pticami neba in nad vsakim živim bitjem, ki se giblje na zemlji,\"
so vÄasih razlagali kot dovoljenje in dopustitev absolutnega gospodovanja nad
naravo.
In vendar je to absolutno neverjetno z zgodovnskega stališÄa. ÄŒe primerjamo
Äase, opazimo, da današnje izkorišÄanje narave sovpada z dobo, ko se je
Äloveštvo zelo oddaljilo od kršÄanske vere in se obrnilo k razsvetljenjskemu in
imanentistiÄnemu pojmovanju vesoljstva. Vendar pa je tudi potrebno poudariti,
da obtožba ne pozna dobro pravega pomena te vrstice Prve Mojzesove knjige, ki
želi izraziti in obenem razložiti Älovekovo izkustvo Äudes stvarstva, izkustvo,
ki je presenetljivo in polno hvaležnosti, medtem ko se Älovek zaveda svoje
krhkosti. Božja beseda ima torej pomen blagoslova, ne samo ukaza. Poudariti
hoÄe, da je zemlja dar, ki ga je reba varovati in gojiti z ljubeznijo in
hvaležnostjo.
ÄŒe svetopisemsko besedilo prav beremo, usmerja pozornost kristjana in vsakega
Äloveka na zlahka pozabljeno zahtevo: zemlja je veliko veÄ kot skladišÄe zalog,
ki lahko delamo z njimi po mili volji; je kraj, v katerem Älovek dojema
izkustvo življenja kot dar. ÄŒloveku pride naproti dosti prej, preden si Älovek
zna zaželeti življenje, preden ve, kaj sploh je življenje; prihaja naproti kot
dar Boga Stvarnika in daje Äloveku gotovost, da ta Bog skrbi tudi zanj.