Na ta starodavni praznik 50 dni po veliki noči, so prvotno obhajali spomin na žetev; bil je praznik mesecev, kasneje pa je postal praznik obnovljene zaveze in je torej opozarjal na dar Postave na gori Sinaj.

Bučanje, kakor bučanje vetra, in ogenj tako spominjata na božjo prikazen, na tisto veliko starozavezno teofanijo (bogorazodetje). Veter, ki vdira, je še posebej znamenje vdora Boga v svet, Boga, ki si vzame v last človeško ustvarjenino, kot je vzel v last Jezusa in kakor si jemlje v last vsakega vernika. To je znamenje novega človeštva v Duhu. Ogenj, po katerem se vsakemu javlja Sveti Duh v obliki jezika, pa ta osebni in enkratni odnos s Trojico zapečati. Je znamenje Boga, ki vstopa v slehernega kot razsvetljujoči ogenj, ki použiva in potem postaja beseda v Cerkvi.
Iz vetra in ognja se rojeva dar jezikov. Medtem ko je mnogoštevilnost jezikov v Babilonu poudarila razkol in zmedenost v človeštvu, pa je zdaj mnogoštevilnost jezikov, ki jih razumejo, začetek univerzalnosti Cerkve, edinega Kristusovega telesa, ki z enim samim jezikom naznanja velika božja dela.
Binkošti torej niso same po sebi le praznik Svetega Duha. Praznik Svetega Duha obhajamo vsako nedeljo, pri vsakem bogoslužju, pri vsakem zakramentu. Na binkošti obhajamo predvsem zgodovinski praznik začetka Cerkve v moči Duha.
To je praznik Jezusove Cerkve, ki živi od njegovega Duha.