"Gospod bo bedel nad teboj, ko boš prihajal in ko boš odhajal, zdaj in na vekov veke." Svetopisemski Bog skrbi za človekov čas in bedi nad nami, ko si sledijo človeški dogodki: "Kakor sem bedel nad njimi, da sem izruval in rušil, tako bom nad njimi bedel, da bom gradil in sadil." Nad vsakim drobcem časa čuje in bedi njegova zvesta ljubezen.

Božje skrbno spremljanje časa, njegova vloga čuvaja nad časom, daje času samemu dostojanstvo in neizrekljivo vrednost. Človekov čas je božji sedmi dan, o katerem je v pripovedi o stvarjenju rečeno, da je svet: "Bog je blagoslovil sedmi dan in ga posvetil." To je čas Očeta, ki bedi v pričakovanju vrnitve sina, ki se je oddaljil, da bi se ta ne čutil povsem izgubljenega. Čas torej ni prazen, nevtralen prostor, marveč soudeleženost pri božjem življenju, je izhajanje iz Boga, prihod Boga in božje očitno prihajanje v vsakem trenutku. Čas odseva izvor, navzočnost in prihodnost večne Ljubezni.
ÄŒas prihaja od Trojice. Ustvarjen je bil ob stvarjenju sveta. Odvija se v naročju Trojice, kajti vse, kar obstaja, obstaja v Bogu, v katerem živimo, se gibljemo in smo. In je namenjen v slavo Trojice, ko bo vse zaobjeto v Sinu in izročeno Očetu, da bo vse v vseh. Živeti resno svoj čas pomeni, živeti v Trojici. Truditi se, da bi se izmuznili času, pomeni, bežati iz božjega naročja, ki nas obdaja. KršÄanstvo ni vera odrešitve od časa in od zgodovine, ampak odrešitve časa in zgodovine.