Obstaja neločljiva vez med sedanjimi in prihodnjimi dobrinami. In sedanje dobrine so povezane s kršÄanskim upanjem, če jih vidimo kot znamenje božje dobrohotnosti do človeka in predokus tiste dobrohotnosti, ki bo obdala človeka, telo in dušo, v veselju dokončnega razodetja Kraljestva. Dobro počutje, zdravje, delo, bogastvo, veselje do skupnega življenja in skupne graditve dobre družbe, v vsem tem kristjan vidi nekakšno božjo obljubo, obljubo, ki pa ni povezana z nekim točnim človeškim uresničenjem, ampak ostane neomajna v veselju in v bolečini, v luči in v temi, ker njen poslednji cilj ne izniči preprostih časnih dovršitev, ampak jih vsebuje, tako da jih preseže.

Bog je tisti, ki obljubi in drži obljubo celo tedaj, ko smo v senci križa. Cena za upanje je torej človekova odločitev, da trdno veruje v božjo obljubo, in njegova pripravljenost, da s hvaležnostjo in začudenjem v darovih tega sveta razbira predokus božjega daru, katerega polnost še čakamo.