Evangelij je najgloblja resniÄnost, iz katere izhaja vse: gre za božjo pobudo, ki nas odrešuje, nam prihaja naproti in se nam daje spoznati. Ta odrešenjska božja pobuda je korenina vsega, sooÄa se z vsem, je resniÄnost, v luÄi katere je treba vse dojemati in presojati.
Je veselo oznanilo - kot pravi prerok Izaija - ki spremeni življenje, napolni z veseljem, je krona namesto pepela, olje radosti namesto žalnega oblaÄila, hvalna pesem namesto strtega srca. Je dragoceni biser, za katerega Älovek, poln veselja, vse proda, ne da bi razmišljal; je skriti zaklad na polju, za katerega je Älovek pripravljen na najbolj nora dejanja, samo da bi ga mogel pridobiti.
Evangeljsko veselo oznanilo je središÄe, srce, temeljna in edina skrb škofovske službe, delovanja Cerkve. Je prva pravovernost, za katero škof skrbi, da bi bila pristno podajana, odsevana in prosojna iz vsakega dejanja in strukture Cerkve.
Še preden škof budno poskrbi za toÄnost besed, s katerimi se oznanja sporoÄilo, je silno pozoren na to, da sporoÄilo samo v svoji resniÄnosti blesti in je vidno.
Vse to je zelo pomembno. Pomeni pravzaprav, da je vpriÄo vsakega cerkvenega okolja - od dejstev oznanjevalnega znaÄaja do služenja, od kateheze do poslednjih doloÄil discipline in obredja, od opredelitve kršÄanskega življenja do administrativnih, gospodarskih in pravnih struktur - pomembno, da se vprašamo, Äe in kako to okolje osvetljuje in oznanja evangelij.