S temo miru se dotikamo odnosa med človekom in človekom, med človeškimi osebki in drugimi, nečloveškimi subjekti. Dotikamo se prostora sprejemanja in zavračanja, najmočnejših strasti, ki jih nosimo v sebi, tistih, ki nas zbližujejo in tistih, ki nas razdvajajo. Dotikamo se korenine, iz katere rastejo spori.

Vsi soglašamo z izjavo, da mir ni stvar za razpravljanje, ampak dobrina, ki jo je treba izprositi, je pot, po kateri je treba hoditi, je dobrina, po kateri se je treba stegovati in izpolniti vse potrebne predpogoje, da se ga omogoči; ali pa, ko se mu bližamo - če že ne uspemo biti v polnosti mirotvorci - da miru vsaj ne uničujemo. In prav na tej točki se začenja največje trpljenje. Govorimo namreč, da želimo položiti temelje miru. Toda ali smo prepričani, da jih dejansko poznamo, da jih poznamo v današnjosti? Ali se strinjamo s temi predpostavkami? Ali smo prepričani, da bi, ko pride do splošnega soglasja, bili pripravljeni te temelje tudi postaviti?
Vpričo teh vprašanj nekateri pravijo, da bi morda mogli postaviti samo znamenja, ne da bi se soočili s pravim problemom na globalni in zadovoljivi ravni. V vsakem primeru nas obide strah, da bi bile predpostavke miru, ko bi jih enkrat do dna razjasnili in splošno sprejeli, neuresničljive v svetu, kakršen je naš svet danes. ÄŒe smo dosledni, se vprašamo, kako je mogoče postaviti znamenja miru v svetu, ki ne nudi možnosti, da bi se spremenilo kaj več od malenkosti.
Znajdemo se, skratka, pred potmi, ki so videti neprehodne, utopične, in hkrati zaznavamo, da je mir neizprosna potreba, vprašanje življenja in smrti.