To je molitev, ob kateri ne bomo nehali premišljevati, in ko ne znamo moliti, je treba samo znova polagoma polagoma začeti, besedo za besedo, očenaš.
Temeljna zgradba te molitve vsebuje tri momente: prvi je kot temelj vodometa, drugi je kot brizg vode kvišku, tretji je žuborenje, ki se spušÄa in zaliva vsenaokrog sebe.
1. Vir je izražen z besedo \"Oče\" in je za tistega, ki moli, duh sinovstva. Ker živeti kot sinovi pomeni živeti svoj krst, doživljamo svoj krst v najvišji meri prav v tej molitvi.
Sinovski duh je korenina vsake molitve, je najpomembnejša drža, ker je večno življenje v razgrnitvi dejstva, da smo božji otroci. Pomislite, da bi lahko v očenašu ponovili klic \"Oče\" pri vsaki prošnji: Oče, pridi k nam tvoje kraljestvo; Oče, zgodi se tvoja volja; Oče, odpusti nam naše dolge; Oče, reši nas hudega.
2. Drugi moment sestavljajo prošnje, ki se dvigajo kvišku kakor brizg vode, ki se obračajo na Boga z zaimkom v drugi osebi: \"Pridi k nam tvoje kraljestvo, posvečeno bodi tvoje ime.\" V moči Svetega Duha se odrešena, kršÄena duša dviga k Očetu.
3. Tretji moment je, ko ta duhovni izvirek, ta močni sunek Svetega Duha, ki nas odriva v višave, pade na zemljo. Padec na zemljo, to je na nas, ki smo lačni, ki potrebujemo odpušÄanje, ki si moramo medsebojno odpušÄati, ki smo preizkušani, ker smo šibki in krhki.
Tako nas molitev objema v vsej resničnosti našega obstoja. Gospod, ne dopusti, da bi padel v skušnjavo. Ti vidiš, kako sem skušan, utrujen, zdolgočasen, nemaren; osvobodi me vsega, kar me ovira, da bi ti zaupal, da bi te zrl in ljubil kot Očeta.