Na nemalo straneh v Svetem pismu stopijo pred nas tujci, pogani, izključeni, ki postanejo privilegirani naslovljenci božje besede. Dejansko lahko tisti, ki se redno udeležujejo življenja občestva, zapadejo v nevarnost, da se na velike kršÄanske darove navadijo, da jih obravnavajo kot svojo last, da omrtvijo učinkovito delavnost skupnosti. Nasprotno pa lahko prav življenje na razdalji, zlasti, kadar zanjo niso krive moralno zadolžene drže, kot so lenoba, brezbrižnost in evangeljskemu zgledu nasprotno moralno vedenje, obdari iskanje vere s tonom globokega spoštovanja, s strastjo po pristnosti, z večjo resnostjo pri obravnavanju problemov današnjega sveta. Te možne vrednote, navzoče v veri oddaljenih, pa nam ne smejo zbuditi misli, češ da je bolje ostati na razdalji. Gre za minljive vrednote; če naj bi bile zares plodno dejavne, zahtevajo, da se oddaljenost preseže v kritičnem in pogumnem približevanju k življenju kršÄanske skupnosti.