Vsi dogodki imajo v sebi neki smisel, morda pa vedno ni mogoče, da bi ga
takoj odkrili za vsak primer; kljub temu ga lahko sprejmemo vedoč, da ima
zagotovo ta smisel: Bog me ljubi in me vodi.

Priznati, da me Bog vzgaja, pomeni, da se spravim s seboj in s svojim
življenjem, z darovi, ki jih imam, in s tistimi, ki jih nimam, s tistimi, ki bi
jih rad imel, s tistim, kar sem izgubil, in s kratko potjo, ki sem jo morda že
prehodil. S svojim življenjem se spravim, ker me v njem vodi Bog, vodi me tudi
ta trenutek, Bog nenehno postavlja na pravo mesto zgrešene stvari in dogodke,
male in velike. Kljub mojim nemarnostim je moje življenje prineseno pred Boga
in v njegovem načrtu ljubezni - dinamičnem in vedno obnavljanem - ima vsa moja
zgodba svoj smisel.

Iz miru s seboj se rojeva mir s Cerkvijo, kakršna je, z bližnjimi ljudmi, z
družbo. Vse vodi k dobremu tiste, ki ljubijo Boga. Sveto pismo izpričuje to resnico.
Za Jude je imelo smisel zmagoslavje Davidovega kraljestva in Salomonovo
propadanje, smisel je imelo izgnanstvo in življenje sredi poganov, smisel ije
imela vrnitev iz izgnanstva. Zame ima smisel to življenje s svojimi kontrasti
in cepitvami, s svojimi lučmi n teminami. Bog me vedno vodi k očišÄenju srca,
zrelosti vere, podobnosti s Kristusom.