Na skrajni meji žetalske župnije in Nadol, na Kupčinjem vrhu, blizu Stoperc, stoji na hribu daleč vidna podružnica sv. Mohorja in Fortunata. Sv. Mohor in Fortunat sta bila mučenca iz Sirmiuma (Sremska Mitrovica) in sta mučeništvo pretrpela leta 303 ali 304. Njune kosti so prinesli v Oglej ob preseljevanju narodov v začetku 5. stoletja. Od leta 1031 sta bila zavetnika oglejskega patriarhata. Njuno češčenje se je razširilo po vsem oglejskem ozemlju po patriarhalni sinodi leta 1282.

Ta cerkev je preprosta zgradba, ki so jo verjetno zgradili domači zidarji. Bila je pod zavetništvom Amre (Hammer) pri Majšperku, ki je pripadalo minoritskemu samostanu na Ptuju. Prezbiterij in ladja sta najstarejša. Zvonik in zakristija sta bila prizidana verjetno v letih od 1438 do 1448. To lahko sklepamo po starejšem zvonu. Joseph Zahn (v knjigi Ortsnamenbuch der Steiermark im Mittelalter) omenja, da je imel ta zvon vgravirano letnico 1448. Župnik Valentin Tratnik je zapisal v kroniko, da je bila ta letnica vidna v »cokli« oltarnega zvonca. Ignacij Orožen piše, da je cerkev imela do leta 1863 dva zvona. Na enem se ni dalo več prebrati letnice in napisa. Leta 1863 so naročili dva nova, ki jih je vlil Anton Samassa iz Ljubljane. Tretji zvon, ki je bil še od prej, je bil brez napisa, a z vgravirano letnico 15X1 (1511 ali 1541). Prvi in najstarejši zvon govori torej, da je ta cerkev nastala že pred 15. stoletjem. Ljudsko izročilo pravi, da sta v tej cerkvi maševala sv. brata Ciril in Metod, ko sta bila na poti v Rim.

Papež Julij II. je podelil cerkvi sv. Mohorja in Fortunata dne 20. 3. 1507 odpustek 100 dni za vse, ki na dan sv. Marka, sv. apostola Filipa in Jakoba, na dan sv. Jakoba in sv. Martina obiščejo to cerkev in prejmejo zakrament sv. pokore in Rešnjega telesa. Še v času župnika Tratnika je ta cerkev hranila pergamentno listino, ki govori o teh odpustkih. Nekateri sklepajo, da so gradili cerkev v tistem času, in da je papež s podelitvijo odpustkov hotel spodbuditi gradnjo cerkve. Glede na prej omenjeno letnico na najstarejšem zvonu pa je cerkev že dolgo stala, ko je papež podelil omenjene odpustke. Na stropu se je nekoč - podatek navaja Ignacij Orožen v svoji zgodovini - videla letnica 1506, ki se je zaradi popravil zabrisala. Župnik Valentin Tratnik pa je zapisal v kroniko, da se je še leta 1853 videla ta letnica na tleh tik ob prezbiteriju, ki pa se je izgubila pri večji obnovi leta 1854. Letnica na stropu ali na tlaku in odpustek papeža Julija II. z dne 20. 3. 1507 verjetno govorita o kakšnih večjih obnovitvenih delih. Santonin v svojem potopisu iz leta 1487 ne omenja te cerkve, kakor tudi sv. Boštjana ne, ker so pač po turških razdejanjih za bogoslužje pripravljali župnijske cerkve. Sv. Mohorja Turki očitno niso našli.

Ignacij Orožen navaja, da ima cerkev na desni strani oltar Blažene Device Marije z latinskim napisom, ki se v slovenščini glasi: »Ta oltar je bil postavljen leta 1666, za časa vikarja Andreja Muhiča in ključarjev Martina Kralja in pomočnika Matija Kovačiča.« Na levi je bil oltar apostola Bartolomeja z letnico 1763.

Vizitacijski zapisnik iz leta 1751 pravi, da ima ta cerkev tri oltarje: po prvem se cerkev imenuje, drugi je Marijin oltar, tretji pa je oltar sv. Filipa in Jakoba.

Ob drugi vizitaciji leta 1756 piše, da so imeli upravno pravico ptujski patri minoriti. Imenovani so isti oltarji kot pred petimi leti. Prej smo omenili, da je tretji oltar apostola Bartolomeja z letnico 1763. To pomeni, da je ta oltar zamenjal oltar Filipa in Jakoba. Cerkev je imela dva keliha in nekaj drugih predmetov. Imela je tri vinograde: dva na hribu Šimperk, tretjega na Meniku.

Cerkev meri v dolžino 19.40 m, v širino 6.20 m, v višino pa 3.50 m. Tlak je kamnit, strop je lesen. Vhoda v cerkev sta dva, eden je iz zakristije, ki je na južni strani prezbiterija. Glavni oltar je posvečen sv. Mohorju, kip je lesen in pobarvan, sta še dva stranska oltarja: eden je Marijin, drugi apostola Bartolomeja. Na oltarju je Bartolomej ali Jernej na vrhu, pod njim pa je apostol Simon. Tako bi lahko oltar imenovali Simonov oltar.

Župnijska kronika poroča, da so v noči od 10. na 11. 5. 1989 neznanci vlomili v cerkev in odnesli s stranskega oltarja kip Marije pomočnice kristjanov, kip sv. Martina škofa in šest angelov. Ukradli so tudi korpus s križa, ki se nosi ob procesijah, korpuse so odnesli tudi z glavnega in stranskih oltarjev. Leta 1995 so dobili kip sv. Martina nazaj. Izsledil ga je interpol v avstrijskem Gradcu.

Sedanji zvonik je iz leta 1964. Prejšnjega je podrlo neurje 22. 3. 1964. Takrat so se zdrobili tudi zvonovi. Zato so nabavili nova zvonova, ki sta bila blagoslovljena 25. 7. 1971.

Pri tej podružnici je bilo nekdaj pokopališče. Ko so ob neki priliki kopali okoli cerkve, so za prezbiterijem, na vzhodni strani, naleteli na dve človeški okostji. Župnik Valentin Tratnik je zapisal v kroniko, da je okoli cerkve še dobro vidno pokopališče. Morda so pri cerkvi začeli pokopavati svoje mrliče v času, ko župnijska cerkev ni bila primerna za bogoslužje in so ga opravljali pri sv. Mohorju v letih od 1532 do 1563.