Z župnijsko cerkvijo sv. Mihaela v Žetalah smo se že nekajkrat srečali. Sedaj poglejmo njen razvoj od začetka do danes. Najprej velja povedati, da nimamo podatkov, kdaj je bila sedanja cerkev zgrajena. Na zunanjem robu prezbiterija, na delu, ki je jugovzhodno, je vklesana letnica 1450. Ali to pomeni, da je bila cerkev grajena tega leta? Tega ne moremo z gotovostjo trditi, saj je lahko kdo ob večji obnovi vklesal to letnico. Ali pa so tega leta prizidali prezbiterij? Morda je prvotni del ladje najstarejši ohranjeni del cerkve. V Sloveniji kar pogosto naletimo pri raziskovanjih cerkva na dokaze, da so ladje cerkve starejše od prezbiterija.

Sedanja cerkev kaže na tri ali celo štiri večje posege. Sedanji prezbiterij je tipično gotski. Pri obnovi fasade leta 1973 se je pokazalo, da je bila ladja nekoč krajša in je imela gotska okna. Kasneje so ladjo potegnili do sedanje dolžine. Imela je raven strop. Pri naslednji obnovi so ladjo nekoliko dvignili, strop obokali in dali velika okna; na koru so polkrožna. Ladja ima sedaj baročno podobo.

Župnik Ignacij Klasinc je v Zgodovinskem opisu župnije sv. Mihaela v Žetalah zapisal, da je bil sedanji zvonik sezidan leta 1860. Takrat je bil samo dvignjen v sedanjo višino. Ko so cerkev podaljšali v sedanjo dolžino, so pustili strop še raven in je bila streha nižja od sedanje. Sledi višine te ladje se kažejo na zvoniku. Del zvonika, ki je sedaj pod streho, je ometan. Vidi se, do kod je poprej segala streha. To dejstvo govori v prid temu, da leta 1860 niso zgradili celotnega zvonika, ampak ga samo dvignili. Iz župnijske kronike zvemo, da je župnik Tratnik leta 1859 dal narediti stolpno uro, in kot kaže, so takrat povišali zvonik. Strop ladje so verjetno že prej obokali ter dvignili streho v sedanjo višino, saj kronika o tem nič ne poroča. Cerkev je bila ob turškem vdoru leta 1532 tako poškodovana, da devetdeset let ni bila primerna za bogoslužje. Leta 1622 je ta cerkev zopet versko središče za župnijo. Pred tem so jo morali temeljito obnoviti, nekatere dele pa nanovo pozidati. Predstavljamo si lahko, da je tudi čas naredil svoje in je tisto, kar je ostalo od Turkov, tudi propadlo, razen prezbiterija in nekaj zidov. V knjigi Ortsnamenbuch der Steiermark im Mittelalter, 1893 (ONB), piše Joseph Zahn, da so bili zakristija, ladja in zvonik, sodeč po stilu in župnijskih listinah z dne 31. 12. 1622 (urbar župnije Hoče), zgrajeni med leti 1618 in 1630. Ali je že takrat cerkev dobila sedanjo dolžino ali pa je zvonik stal samostojno? V času vizitacije leta 1487, po prvem turškem ropanju in uničevanju te cerkve, je cerkev imela oziroma so bili obnovljeni trije oltarji. Iz tega lahko sklepamo, da je takrat imela ladja prvotno dolžino, kot se sedaj vidi na fasadi. Ob temeljiti obnovi pred letom 1622 so jo verjetno podaljšali do sedanje dolžine, ko je dobila tudi zakristijo in zvonik. Večji poseg je cerkev zopet doživela, ko so jo obokali. Ob tej priliki so morali dvigniti streho, kar se sedaj vidi na zvoniku, na tistem delu, ki se dotika strehe.

Da je imela cerkev zvonik že pred letom 1860, pričajo še druga dejstva. Cerkev je imela po Josepfu Zahnu tri zvonove, ki so bili vliti v Celju. Najstarejši je imel letnico 1707 z napisom: Ste. Michael, ora pro nobis (Sv. Mihael, prosi za nas), drugi je imel letnico 1708 z napisom: Sta. Maria, ora pro nobis (Sv. Marija, prosi za nas) in tretji z letnico 1712 z napisom: »Durchs Feuer floss ich, M. Schneider goss mich (Ogenj me je stopil, M. Schneider me je vlil). Zvonik je v tej knjigi opisan kot koničast stolp s piramidalno obliko. Iz časa velike obnove cerkve je tudi krstilnik. Na krstilniku je namreč letnica z napisom: »Fons vitae aeternae 1623« (Studenec večnega življenja 1623).

Zgoraj omenjena letnica 1450 pove, da je tega leta cerkev že obstajala. Sicer pa se že leta 1341 omenja žetalska cerkev; leta 1374 je tam stalni vikar. Vsekakor je moral biti na tem mestu že zgodaj bogoslužni prostor. Cerkve, posvečene nadangelu Mihaelu, spadajo v Sloveniji med najstarejše. Navadno so jih gradili na mestu, kjer je poprej stalo pogansko svetišče. Po kamnu iz rimskih časov, ki je vzidan v zid ob vhodu v zakristijo in je sedaj viden, domnevamo, da je bilo na tem mestu rimsko svetišče. Prvotna cerkev na tem mestu je morda bila lesena in od nje ni nič ostalo.

Cerkev je tudi po zgoraj opisani temeljiti obnovi doživljala spremembe. Nekaj o stanju cerkve zvemo iz vizitacijskih poročil iz let 1751, 1756 in 1760.

Iz vizitacijskih zapisov leta 1751 in 1756 zvemo, da je imela cerkev pet oltarjev. Glavni oltar je bil posvečen sv. Mihaelu nadangelu, po katerem cerkev nosi ime. Stranski oltarji so bili štirje: Prvi na levi je bil posvečen Marijinemu darovanju (Svečnica), na desni sv. Katarini, tretji stranski, nekje med prižnico in stranskim vhodom, je bil posvečen sv. Rešnjemu telesu, ob nasprotni steni, kjer je sedaj Lurška Mati Božja, pa je bil peti oltar posvečen sv. Antonu Padovanskemu. Oltar sv. Rešnjega telesa so verjetno podrli, ko so postavljali klopi ali pa morda, ko so delali stranski vhod, oziroma prižnico. Leta 1893 je zlatar Anton But iz Kostrivnice obnovil oltar sv. Antona. Ob tej priložnosti so postavili na oltar kip Lurške Matere Božje. Ta oltar so odstranili leta 1950 in njegov nastavek postavili v prezbiterij, ki je tako služil za ogrodje glavnemu oltarju. Na mestu, kjer je stal ta oltar, so v steno vdolbli »Lurško votlino«.

Župnik Valentin Tratnik je leta 1861 dal temeljito obnoviti glavni oltar. Ta oltar je nato doživel večjo spremembo za časa župnika Antona Merkuša leta 1884, ko so se odločili za popravilo župnijske cerkve, ki je bila tega potrebna tako zunaj kakor znotraj. Že leta 1883 se je pri velikonočnem izpraševanju pobiralo v ta namen, zlasti zato, ker je bil za naslednjo leto predviden škofov obisk in sveta birma. Predvsem je bilo treba cerkev prekriti in jo zunaj in znotraj prebeliti. Cerkveni tlak je bil na več mestih, zlasti pri cerkvenih vratih, popravljen, v zakristiji je bil celo položen nov tlak, za katerega je gostilničar Filip Krušič daroval večji del kamenja.

Glavni del popravila je bilo odstranjevanje velikega oltarja, kateri je bil »zelo ostareli, pišivi in za popravljanje nesposoben«, kot beremo v kroniki. Knezoškofijski konzistorij je dovolil odstraniti stari oltar in na njegovo mesto postaviti novega. Zlatar Anton But iz Kostrivnice je naredil načrt za novi tabernakelj, ki ga je izdelal mizar Majer iz Kirchberga, dve angelski podobi so naročili na Tirolskem, rezarska dela na tabernakelju pa je opravil Andrej But, brat Antona.

Delo se je začelo v drugi polovici junija 1884. Obnovili so tudi kip nadangela Mihaela in zanj našli nov prostor, češ da na dotedanjem oltarju ni bil zadosti viden. Zazidali so okno za dotedanjim oltarjem in tja postavili sv. Mihaela. Glavni oltar je imel menzo brez posebnih nastavkov.

V župnijskih oznanilih beremo, da so za časa župnika Janeza Kozoderca leta 1921 blagoslovili nov tabernaklej. Starejši ljudje so pomnili, da je med prvo vojno glavni oltar zgorel, torej tisto, kar so postavili za časa župnika Antona Merkuša. Seveda je vprašanje, kako je ostal kip sv. Mihaela nepoškodovan.

Tudi ta oltar je doživel večjo spremembo. Župnik Ignacij Klasinc je leta 1950 dal podreti stranski oltar sv. Antona in nastavek postavil v prezbiterij. Tako je nadangel Mihael zopet dobil novo mesto na oltarju. Po 2. vatikanskem koncilu je bil odstranjen tudi ta oltar in ga je nadomestila zgolj oltarna miza. Leta 1996 so postavili sedanji oltar.

Leta 1906 je cerkev dobila kipa Srca Jezusovega in Marijinega. Kipa je izdelal ter pobarval kipar Ivan Cesar iz Mozirja. Istega leta je bila obnovljena prižnica; dobila je novo streho. Mizarska dela je opravil Štefan Fišer iz Čermožiš, pozlatitev prižnice pa je opravil zlatar Andrej But iz Kostrivnice.

Do nedavna je na stenah visel križev pot na steklo slikan, ki so ga leta 1950 prinesli iz cerkve sv. Mohorja. Na tem križevem potu so Pilat in rablji naslikani kot Turki, iz česar bi se dalo sklepati, da je nastal, ko je bil še živ spomin na Turke.

V oznanilih leta 1915 je župnik Kozoderc zapisal: »N. B. Glej priloga: Izkaz dohodkov za novo župno cerkev v Žetalah«. Še iz drugih oznanil se da sklepati, da so načrtovali gradnjo nove župnijske cerkve. Verjetno je denar, ki so ga nabrali, po vojni propadel.

Med prvo svetovno vojno so doživeli zvonovi žetalskih cerkva podobno usodo drugih zvonov: Treba jih je bilo oddati v vojne namene. Župnik Janez Kozoderc je 1. 10. 1916 oznanil: »Ker se bodo najbrž že ta teden vzeli zvonovi iz naših cerkva, se bo danes pri vseh naših cerkvah od 15.00 do 15.30 zvonilo z vsemi zvonovi v slovo od faranov, mi pa bomo molili za konec vojne.« Dne 15. oktobra pa je župnik vernikom oznanil: »Ta teden bo vojna oblast snemala zvonove: Jutri pri sv. Mohorju, v torek pri farni cerkvi, v sredo pri Mariji Tolažnici in sv. Sebastijanu. Da se dostojno poslovimo od zvonov, bo vsako jutro pri dotični cerkvi sv. maša za žive in rajne dobrotnike za srečno vrnitev vojakov iz naše fare in srečen konec vojne.«

Sedanja cerkev meri v dolžino 22 m, v širino 7 m, v prezbiteriju je visoka 5 m, v ladji pa 7 m.

Prezbiterij je gotski. Pokriva ga križnorebrasti obok, ki počiva na konzolnih služnikih. Ločni lok in notranja zakristijska vrata sta prav tako gotsko profilirana, enako tudi okna. Na severni steni ob zakristiji so ob obnovi notranjosti cerkve leta 1980 ali 1981 (glej Varstvo spomenikov XXIII, str. 321) odkrili v steno vdolben tabernakelj. Ima pravokotno obliko z reliefnim krogovičjem v šilastoločni luneti. Na njem je freska Kristusa, ki vstaja iz groba.

Ladja daje baročni videz, še zlasti polkrožna okna na koru. Na ločilni steni ob oltarju sv. Katarine so delno odkrite freske, ki so po mnenju Curka iz 15. stoletja. Leta 1937 sta cerkev poslikala Ivan Novak in Franc Potočnik iz Hoč. Na stropu so upodobljeni štirje evangelisti, na stenah je bila običajna ornamentika, ki pa je sedaj prepleskana. Tlak je iz umetnega marmorja. Položen je na peščenec. Delo je bilo opravljeno leta 1979.

Sedanja cerkev ima tri oltarje: glavni je posvečen sv. nadangelu Mihaelu, stranska pa Marijinemu darovanju (Svečnica) in sv. Katarini.

Cerkev je torej imela najprej tri oltarje, zatem pet, danes pa zopet tri. V Zgodovinskem opisu župnije sv. Mihaela v Žetalah iz leta 1957 je zapisano, da je bil leta 1950 prezbiterij dvignjen za eno stopnico in da je bila postavljena obhajilna miza. Ta podstavek, obhajilna miza in glavni oltar so bili odstranjeni po koncilu, ko so se uvajali koncilski oltarji (oltar obrnjen k ljudem). Tako je cerkev imela samo oltarno mizo. Ta je še sedaj v cerkvi, ki stoji pred novim oltarjem, ki ima podobne dimenzije kot pred koncilom. Nima pa istih kipov. Ogrodje in tabernakelj je izdelala škofijska restavracijska delavnica v Mariboru leta 1996. V oltar so postavili stari kip nadangela Mihaela, na njegovi levici je kip Srca Jezusovega, na desnici pa kip Srca Marijinega. Oba sta iz leta 1906.

Stranska oltarja - oltar sv. Katarine in oltar Marijinega darovanja - sta še vedno ista, le menzi sta odstranjeni.

Na mestu, kjer je nekoč stal oltar sv. Antona, je v steno vdolbena votlina v kateri je kip Lurške Matere Božje.

Prižnica je na severni strani, lesena, baročna. Leta 1951 je bila obnovljena. Odstranili so vsa poznejša barvanja, tako da je ostala le prvotna barva. Takrat so odstranili in zazidali zunanji vhod na prižnico ter naredili stopnice na prižnico znotraj cerkve.

Krstilnik je za klopmi na moški strani. Ima v kamen vdolben napis: »Fons vitae aeternae 1623« (Studenec večnega življenja 1623).

Leta 1994 so bile zamenjane stare orgle brez pedalov z rabljenimi orglami iz Nizozemske. Postavil in uglasil jih je Anton Jenko iz Šentvida v Ljubljani. Za nove orgle je bilo potrebno podaljšati kor; načrt za to je naredil arhitekt Kvaternik.

Zvonik bi naj bi zidan okoli leta 1622, ko so cerkev ponovno pripravili za bogoslužje. Sedanjo višino je verjetno dobil leta 1859. Je koničast stolp s piramidalno obliko. V zvoniku so trije zvonovi, kupljeni pri firmi Zvonarna-livarna, Družba zoj, Sv. Vid nad Ljubljano, leta 1924. Prejšnje so ob koncu prve svetovne vojne morali dati v vojne namene. Na sedanjem velikem zvonu je podoba Srca Jezusovega z napisom: Vse zate, presveto Srce Jezusovo; na srednjem je slika Srca Marijinega z napisom: Sladko Srce Marijino, bodi moja rešitev«, na malem je slika sv. Mihaela z napisom: »Sv. Mihael, prosi za nas.« Skupna teža zvonov je okoli 1300 kg. Vsi trije so med drugo svetovno vojno ostali na svojih mestih. Kroži zanimiva zgodba, kako so ostali v zvoniku med drugo svetovno vojno, kajti tudi ob koncu te vojne je nemška vojska pobirala zvonove. Župnik Janez Kozoderc je med vojno vso uradno pošto, ne da bi jo odpiral, metal v peč. Tako ni vedel, da je treba zvonove oddati. In so ostali.

Cerkev ima v prezbiteriju tri gotska okna, na ladji tri pravokotna in na koru dve polkrožni. Gotska okna iz prvotne ladje so nakazana na zunanji steni cerkve, prav tako dolžina in višina prvotne ladje.