Ta cerkev je v župniji najmlajša, največja in najlepša. Stoji v Brezju v Čermožišah, 1 km od župnijske cerkve. Dominira na hribu, od koder je z vzhodne strani lep pogled na cerkev sv. Mihaela, na hiše okoli nje, tja do vrha Varvasel. Cerkev je romarska in grajena iz zaobljube. Zidali so jo v letih od 1717 do 1725. V zakristiji je lep kamnit umivalnik, v katerega je vklesano leto 1715. Nekateri so menili, da bi lahko bilo to leto začetek gradnje cerkve. Vizitacijski zapisnik iz leta 1751 pa naroča, naj v zakristiji postavijo lavabo (umivalnik). Očitno so ga postavili po letu 1751, zato seveda letnica na njem ni dokaz, kdaj se je cerkev gradila. Povod za gradnjo cerkve so bile kužne bolezni. Leta 1712 je razsajala kuga po Ptuju in okolici, tudi v Žetalah. Med ljudmi je povzročila veliko umrljivost. Drugi povod za gradnjo cerkve so dali čudežni pojavi na kraju, kjer stoji sedaj cerkev. Tako poroča kronika in ljudsko izročilo. To cerkev je gradil Seifrid pl. Eggenberg, zemljiški gospod v Gornjem Rogatcu za časa vikarja Jurija Korena. Cerkev je verjetno zasnoval mariborski arhitekt Johanes Fuks, gradili pa njegovi učenci, saj je čutiti vpliv te šole. Prvotno bi morala biti ta cerkev v Šentjurju pri Celju. Do gradnje ni prišlo, ker sta se tamkajšnji župnik in arhitekt, ki je zasnoval načrt, sprla. Načrt je odkupil gospod Rogaški Seifrid pl. Eggenberg. Tako bi naj Žetale dobile Marijo Tolažnico.To zaenkrat z dokumenti ni potrjeno.
Župnik Valentin Tratnik je v kroniki zapisal, da je knez Eggenberg dobil izdatno pomoč in veliko pridnih rok pri zidavi te cerkve in to od blizu in daleč. O zidavi nam podrobneje govori pesem ljudskega pesnika iz Žetal okoli leta 1900, ki je zajel snov iz ljudskega izročila.
Pobožni kristjani, priromali ste zdaj
na hribček žetalski, na zvoljeni kraj
častiti Marijo, ko nas vabi že zvon,
prositi za milost pred Matere tron.
|
Marijo so tukaj že zdavnaj častili,
ob kugi in stiski goreče molili;
ker prostor Marija tu zbrala si je,
da b’ gnade delila, tolažila nas vse.
|
Na hribcu pastirček je pasel vole;
al’ eden od črede mu vhaja, kam gre?
Pred brezo klečati, kjer zdaj oltar stoji;
glej, človek, tak’ živinče Kraljico časti.
|
Pastirček je večkrat podal se k dreves’,
prikaže se njemu Marija zares.
Mu pravi: »Mladenič, glej, sveti ta kraj,
tu milost delila za sveti bom raj.«
|
Ko zvedlo po fari se to je okrog,
postavli kristjani kapelco so v log.
Mladenča pa kmalu kuga vmori,
Marija pomaga, se čudež zgodi.
|
Na kugi pomrlo je mnogo ljudi,
v en’ hiši ležali so mrtvi skor’ vsi,
le mati s tem srečnim pastirčkom živi,
pa kuga razsaja, tud sinka vmori.
|
Marija, pomagaj, sin mrtev leži,«
tak’ mati vzdihuje, v kapelco hiti.
Tam ona žaluje, drug dan že kleči,
Marija k njej pride in sinka vzbudi.
|
Kristjani začeli zlo gor so hodit,
s procesijami v kapelco pomoč prosit.
In Mati tolažbe usliši ljudi,
vso kugo odvzame in milost deli.
|
Al’ kdo bo vsa čuda dan’s skupaj izbral!
Kdo milost Marijino popisati znal,
ki jo tukaj v kapelici delila je res,
Tolažnica naša, Kraljica nebes!
|
Knez Sajfrid Rogački obljubi zdaj sam:
»Jaz cerkev postavil kristjanom bom vam,
Mariji poklonem vso svojo oblast,
Mariji ta cerkev bo stala na čast.«
|
Od daleč, od blizu ljudstvo hiti,
pomaga, daruje, da kmalu stoji,
na mestu kapelce prekrasni ta hram,
da hodijo kristjani k Mariji vsak dan.
|
Ko mojster to cerkev je srečno končal,
zasadil na turn sam vejico, je d’jal:
»Če vejica kdaj bo zeleno drevo,
tak duša bo moja gor vzeta v nebo.«
|
Knez Sajfrid in mojster le vživata naj
v nebesih plačilo med zvoljenci zdaj!
Da b’ gledala vedno gor tisto Gospo,
ki v čast ji postavla sta cerkev lepo.
|
Ta cerkev že skoraj let dvesto stoji,
kjer Mati tolažbo vsem vernim deli.
Če si ji romar bridkosti, težave odkril,
gotovo boš tukaj pomoč zadobil.
|
Cerkev je od začetka znana kot božjepotna cerkev. Glavni romarski shod je na nedeljo po Marijinem Vnebovzetju. Slovesnosti so bile že v soboto in so se nadaljevale še v ponedeljek. V velikem številu so prihajali Hrvati. Še v petdesetih letih so v procesijah prihajali čez Varvasele, prek Loga in od Rogatca. Od desete ure dopoldne so se vrstile skupine. Tako je bila cerkev polna že v soboto zvečer. Zvečer so bile slovesnosti, ki so se potegnile v noč. Romarji so del noči prespali kar v cerkvi. Naslednji dan so se vrstile maše od zjutraj, od pete ure do poldne.
Leta 1954 so se v gostilni, ki je bila v isti stavbi kot trgovina, žetalski fantje stepli s Hrvati. Z nožem zaboden je obležal mrtev eden od Hrvatov. Naslednji dan ni bilo maše pri Mariji Tolažnici, ker je policija cerkev zapečatila, čeprav je bila kilometer oddaljena od gostilne.
Glavni romarski shod imenujemo jarmek. To je nemška beseda in pomeni letni semenj. Živinski sejem je bil na »jarmečki« ponedeljek. Od tod tudi ime »Jarmek«. V našem času je bilo še veliko kramarjev, lectarjev in vedno je bilo na prodaj veliko lončene posode. Živinskega sejma pa že dolgo ni.
Cerkev je imela nekaj zemlje, ki je bila kupljena leta 1744. Ta zemlja se je držala cerkve in je bil na njej vinograd, ki so ga posekali po drugi svetovni vojni. Zahodno od cerkve je cerkvena hiša.
Leta 1751 in leta 1756 je bila vizitacija. Ogledali so si tudi cerkev Marije Tolažnice. O cerkvi je rečeno, da je zelo obiskana in to zaradi bližine dogodkov, ki so pripeljali do graditve te cerkve. Imela je pet oltarjev, ki niso bili posvečeni. Po glavnem oltarju je dobila cerkev ime, drugi oltar je bil posvečen sv. Matiju, tretji sv. Janezu Evangelistu, četrti svetemu Henriku, peti sv. Antonu Padovanskemu. V zakristiji ni bilo umivalnika, zato je sledilo naročilo, naj se postavi umivalnik (lavabo). To naročilo je zanimivo zato, ker je na sedanjem umivalniku, ki je bil postavljen po letu 1751, vklesana letnica 1715. Verjetno je ni vklesal isti mojster, ki je umivalnik naredil, oziroma so umivalnik pripeljali o drugod. Letnica torej ne more biti merodajna glede leta graditve te cerkve. Ob vizitaciji je bil ključar Benedikt Zdauvc. Cerkev je imela dva vinograda, kjer so pridelali dva štertina vina. Omenjena je smrt hoškega župnika, kar govori, da je bila župnija še vedno odvisna od Hoč. Ob obisku je bila blagajna prazna.
Vizitacijski zapisnik iz leta 1756 pove, da je cerkev v upravi Rogaškega gospoda in zasluži, da bi bila posvečena. Glavni oltar je imel bratovščino Jezusovega in Marijinega imena. Cerkev je imela dva relikviarija, eden je bil srebrn, drugi bakren, oba sta bila okrašena; kelihi so bili trije, dva srebrna, tretji z bakrenim ročajem; vsi pozlačeni, devet kazul, zadosti mašnih oblek, dva navadna misala, eden za rajne. V zvoniku so viseli trije zvonovi.
Tudi takrat sta imenovana dva vinograda, eden je bil na Vinarjah, kjer so bili zemljiški gospodje minoriti, drugi pod gospodstvom Rogaških.
Dne 4. 4. 1810 je morala cerkev izročiti državni blagajni držaj in podstavek srebrnega ciborija, en cel kelih, od drugega pa držaj in podstavek. Za vse to je dobila 22 goldinarjev in 7 krajcarjev.
Župnik Tratnik je dal za to cerkev narediti leta 1861 križev pot pri slikarju Josefu Kastnerju na Dunaju.
Sedanje stanje
V dolžino meri 32,10 m, v širino 11,80 m, v višino 12,65 m. Cerkev je znamenita tudi po tem, da ima velike empore nad stranskimi ladjami v širini dveh metrov. Tudi kor je znan po svoji velikosti. Na kor vodijo strme, kamnite stopnice. Nad zakristijo je soba. Cerkev ni poslikana, razen v prezbiteriju, na stropu, ki pa je zgolj ornamentika. Sedaj je poslikan lok, ki loči prezbiterij od ladje. Predstavljen je prizor, ki ga opisuje pesem: Pastir, ki se mu je prikazala Marija. Prezbiterij je dvignjen za pet stopnic, od tu pa še do menze glavnega oltarja za tri stopnice. Tlak v cerkvi je iz umetnega marmorja, ki ga je na prejšnji kamniti tlak položilo podjetje Gradbeni finalist leta 1984.
Oprema
Oprema ni nastala na enkrat. Vizitacijski zapisnik omenja 5 oltarjev in našteje, kateri je komu posvečen. Sedaj je sedem oltarjev. Nova sta: oltar sv. Križa in oltar sv. Jožefa. So pa tako razvrščeni: Glavni oltar je posvečen Mariji Tolažnici. Na moški strani se zvrstijo: oltar sv. Janeza Evangelista, nato sv. Križa in sv. Matija. Na ženski strani je najprej oltar sv. Henrika kralja, nato sv. Jožefa in sv. Antona Padovanskega. V sredi cerkve je Marijin prestol ali tron.
Glavni oltar
Je najpomembnejši in najlepši. Skoraj gotovo izhaja iz Mersijeve delavnice v Rogatcu. Oltar sv. Križa in sv. Jožefa sta nastala po letu 1751.
V knjigi Baročno kiparstvo na slovenskem Štajerskem beremo: »Iz plastike glavnega oltarja odmevajo izrazito podeželski toni. Te figure ohranjajo nekaj statične zadržanosti iz preteklih desetletij, kontraposti ji nikakor niso tuji, toda njihova raba je nekako sramežljiva, spremlja jo kopica dodatnih, žuborečih gub, zdaj zmečkanih, zdaj lijočih v slapovih, ki prekrivajo postavo, kar mnogokje spominja na čase gotskega baroka. Ekspresivni noti v bogastvu gub zavite postave se ne odzivajo v enaki meri obrazi, prej so umirjeni v nekem arhaičnem nasmešku, ki jih spremlja vse, ne glede na osebe, katere želijo predstaviti... Skladno s konservativno formo nastavka je baročni izraz plastike pogojen s tradicijo, ali bolje, baročna rast prihaja iz domačih tal, ki jih še niso oplodile vseobče kiparske forme Guggenbichlerjeve smeri in poznejši akademsko nadihnjeni graški vplivi.« Oltarji v cerkvi Marije Tolažnice spadajo med najznačilnejše predstavnike podeželske smeri.
V središču glavnega oltarja je Marija, veličastna gospa, oblečena po okusu tedanjega časa. V rokah drži kronanega Jezuščka. Na desni strani sta Joahim in Zaharija, na levi Ana in Elizabeta, nad Marijo je sv. Jožef, nad njim sv. Janez Krstnik. Levo in desno od njih so tudi plastike. Nad sredino oltarja je napis: Ara haec afflictorum Consolatrici consecrata refloret (Ta oltar Marije Tolažnice je s posvečenjem zasijal). Oltar je zgrajen v treh delih in sega do stropa.
Leta 1868 so oltar obnovili in pozlatili. To delo je opravil zlatar iz Krapine Jakob Bizjak.
Tron
Zelo lep je Marijin prestol (tron) sredi cerkve. Postavljen je bil leta 1872, blagoslovil pa ga je dr. Jakob Maksimiljan Stepišnik. Izdelal ga je podobar in zlatar Kele iz Gradca. Za postavitev Marijinega trona si je močno prizadeval Andrej Butolen iz Globočca. Zastavil je svoje premoženje. Štirinajst dni pred postavitvijo je umrl.
Prižnica
Prižnica je iz Mersijeve delavnice, ko je ta že deloval (Janez Jurij Mersi, 1757-1788) v Slovenj Gradcu. Prižnica ima trebušasto ograjo balkona, ki jo krasijo izmenoma figure sedečih evangelistov in reliefi. Reliefno obdelana je hrbtna stena prižnice, živopisne figure pa avtor razmešča na ostrešje in ob vznožje objekta. Na tej prižnici so ženski liki upodobljeni s simbolom vere, upanja in ljubezni.
Leta 1989 je v noči od 12. na 13. julij lopov odnesel naslednje nabožne premete: kip sv. Marka iz prižnice, iz stranskega oltarja sv. Janeza evangelista dva angela, korpus s križa za procesijo in še en manjši korpus.
Orgle
V knjigi Orgle na Slovenskem avtor M. B. (Milko Bizjak) piše o orglah v tej cerkvi sledeče: »Ena najrazkošnejših orgelskih omar je gotovo v cerkvi Marije Tolažnice nad Žetalami. V orgelski sapnici najdemo Janečkov listič iz leta 1763. Že s Sladke gore znan motiv muzicirajočih angelov je tu še pestreje predstavljen. Lesene plastike tvorijo pravi orkester: angeli igrajo na trobente, violino, violo, pavke in triangel, medtem ko na eni strani stoji sv. Cecilija z orglami, na drugi strani pa kralj David s harfo. Kip kralja Davida nas bo takoj spomnil na svojega dvojčka v Rušah. Orgle imajo samo deset registrov, od tega tri v pedalu. Prvotni koncept instrumenta namiguje, da je bil to po vsej verjetnosti pozitiv brez pedala samo z sedmimi registri. Manubriji pedalnih registrov so vstavljeni tako, da rušijo skladnost in simetrijo igralnika, česar si simetrični barok ne bi privoščil. Obenem je opazna razlika v lesu, iz katerega so izdelane ročice za pedalne registre. Klaviatura v manualu je izvirna, na čelu vsake tipke pa opazimo ponavljajoči se vzorec.«
Te orgle je leta 1994 obnovila orgelska delavnica v Hočah, škof dr. Franc Kramberger pa jih je 12. maja istega leta blagoslovil.
Zvonik
Zvonik je čebulast. V njem so trije zvonovi. Leta 1971 je škof dr. Vekoslav Grmič blagoslovil nov zvon, ki tehta 650 kg in ga je vlil Feralit iz Žalca. Leta 1980 je isti škof posvetil še dva zvona.
Mežnarija
Zahodno od cerkve stoji mežnarija, ki je bila pred nekaj leti obnovljena in služi cerkvenim potrebam.