Ta cerkev stoji ob cesti Žetale - Rogatec, kilometer od župnijske cerkve. Stoji pod Resenikom, ki so mu Rimljani rekli Minor Mons Claudius (Manjša Klavdijeva gora). Ljudsko izročilo pravi, da je bila nekoč na Reseniku cerkvica sv. Boštjana. Postavljena naj bi bila v času rimskih preganjanj. Bolj verjetno po zatonu rimske države, ki so jo uničili Huni in Langobardi. Takrat so se kristjani zatekli na bolj skrita in varna mesta. Takšno skrito mesto najdemo na vrhu Resenika. Hrib se namreč na vrhu razdeli v dva več metrov visoka in dolga grebena, med katerima se je izoblikovala nekakšna dolina, kjer je dovolj prostora za stavbo. Tudi kamenje se dobi v bližini. Stavba je tako stala v zavetju dveh grebenov, ki si stojita nasproti. Kraj je sedaj poraščen z drevjem. Do njega vodi gozdna cesta. Starejši ljudje še pomnijo, da so bile na tem mestu razvaline in studenec. Možno je tudi, da je cerkev stala nižje, na južnem pobočju Resenika. Morda bodo arheologi kmalu potrdili obstoj cerkve na Reseniku.

Sv. Boštjan, zavetnik cerkve, je živel v 3 stoletju. Rodil se je v Milanu. Bil je vojak. Mučeništvo naj bi pretrpel po letu 297, ko se je pod cesarjem Maksimijanom obnovilo preganjanje kristjanov. Častili so ga že rimski vojaki. Zelo so ga častili kot priprošnjika zoper kugo.

O gradnji te cerkve nimamo nobenih listin. Pisec zapisa o cerkvah v Žetalah Joseph Zahn v knjigi Ortsnamenbuch der Steiermark im Mittelalter, 1893, je mnenja, da je prezbiterij zelo star in da izvira iz prvih krščanskih časov. Kasneje naj bi bila prizidana ladja in nato podaljšana. Morda je prvotni del ladje najstarejši, saj kaže romanski slog. Orožen piše, da je bila sedanja cerkev zgrajena leta 1414, ko je razsajala kuga. Joseph Zahn pa piše, da je leta 1414 v deželi razsajala kuga in je tudi v Žetalah umrlo veliko ljudi in da je bila v tistem času cerkev zelo obiskana. Ljudje so se zatekali za pomoč k sv. Boštjanu, zavetniku zoper kugo. Ta podatek je verjetno vzet iz župnijske kronike, ki ga je zapisal župnik Valentin Tratnik, ki je bil mnenja, da so v tistem času podaljšali ladjo.

Leta 1532 so to cerkev izropali in oskrunili Turki. Ljudsko izročilo pove, da so Turki imeli v njej hlev za konje. To pomeni, da so se dalj časa mudili v Žetalah in so tako imeli čas za temeljito ropanje.

Iz te cerkve je ohranjen kelih iz leta 1563. V cerkvi sv. Boštjana se je zbralo posebno veliko število vernikov leta 1646, ko se je v župniji razširila kuga v 25 hišah. Dr. Peinlich v Geschichte der Pest poroča, da je leta 1680 v deželi ponovno razsajala kuga, ki se je pojavila tudi v Žetalah. Ob tej priliki je bila ustanovljena bratovščina sv. Sebastijana, ki se je močno razširila. Papež Klement IX. ji je leta 1720 namenil posebne odpustke. Cesar Jožef II. je to cerkev razglasil za nepotrebno in jo je bilo treba zapreti. Na zahtevo in prošnjo vernikov so cerkev kasneje zopet odprli za bogoslužje.

V času, ko cerkev sv. Mihaela ni bila primerna za bogosložje, so od leta 1563 do 1622 opravljali bogoslužje pri sv. Boštjanu. Na leto 1563 opozarja ohranjeni kelih. Ob cerkvi je v preteklosti obstajalo pokopališče in sicer na severo-vzhodni strani cerkve. Možno je, da so začeli pokopavati svoje rajne ob tej cerkvi v času, ko se je v njej obhajalo redno bogoslužje. V zvezi s cerkvijo se omenjajo veliki ljudski shodi, dražbe, letni sejmi in bratovščine.

Vizitacijsko poročilo iz leta 1751 navaja štiri oltarje: prvi je bil posvečen sv. Sebastijanu, drugi sv. Roku, tretji sv. Neži, četrti sv. Antonu opatu. Cerkev je imela samo en kelih. Dano je nekaj navodil, kaj je treba obnoviti. Ključar je bil Janez Puh, ki je povedal, da ima cerkev vinograd in da je miloščine komaj kaj.

Vizitacijsko poročilo iz leta 1756 pove, da je cerkev posvečena in našteje pet oltarjev: glavni oltar je sv. Sebastijana, drugi Sv. Družine, tretji sv. Neže, četrti sv. Antona opata, peti sv. Roka. Ob tej vizitaciji je imela cerkev dva keliha, ki sta bila pozlačena. Imela je tudi vinograd na Šerdinšci.

Leta 1859 je dal župnik Tratnik to cerkev obnoviti. Ob tej priložnosti so vzidali pet novih oken. Leta 1861 je isti župnik dal obnoviti oltar sv. Roka in Sv. Družine. Delo je opravil kipar in pozlatar iz Krapine.

Cerkev meri v dolžino 20.50 m, v širino 7.70 m, v višino pa 5.20 m. Prezbiterij je rebrasto obokan, ravno stropan; ladja je sestavek dveh dob, gotske (romanske?) in zgodnjebaročne. Strop je lesen in raven, tlak je kamnit. Glavni oltar je iz 18. stoletja, stranski so štirje, ki so iz 17. stoletja in so tako razvrščeni, gledano od glavnega oltarja: na desni je najprej oltar sv. Družine, nato sv. Neže, na levi pa najprej sv. Roka, nato sv. Antona Puščavnika. Do leta 1963 je bila na severni strani prezbiterija zakristija. Cerkev ima majhen kor. Leta 2001 je cerkev dobila nove klopi.

Ignacij Klasinc je pisal leta 1957, da je zvonik lesen, ki se dviga iznad strehe in je v zelo slabem stanju. Ta zvonik je bil leta 1971 odstranjen in postavljen majhen zvonik. Leta 2000 pa so naredili zopet zvonik, kot je bil prejšnji. Je lesen in ima čebulasto streho. Nekoč so bili v zvoniku zvonovi, ki so bili odvzeti v prvi svetovni vojni.

Leta 2001 je cerkev dobila novo fasado.